Trinity College

Trinity College je fakulteta, ki se nahaja v Dublinu, z zgodovino, ki sega v 16. stoletje. Na leto ga obiskuje približno 19.000 študentov iz vseh koncev sveta. Všeč mi je, da ima faks veliko smeri, vse od umetnosti pa do medicine, tako da se res najde nekaj za vsakogar. Obiskovalo ga je precej znanih osebnosti, kot npr. meni najljubši Oscar Wilde, William Hamilton, Samuel Beckett, Bram Stoker, Mary Robinson in še bi se jih našlo. Vsak izmed njih je pustil pomemben pečat v zgodovini literature.

Trinity College obliva siva arhitrktura za katero bi mnogi mislili, da je depresivna, a je pravzaprav čisto nasprotje. Ko hodiš naokoli, te spominja na gradove iz pravljic, ki smo jih brali kot otroci. Njegova lepota je enostavno edinstvena.

Dvorišče Trinityja krasi kip irskega matematika in teologa Georga Salmona, katerega si ljudje najbolj zapomnijo po njegovem slavnem izreku, “Over my dead body will women enter this college”. Ironično je bilo nedolgo po njegovi smrti razglašeno, da se bodo tudi ženske lahko izobraževale na tej fakulteti.  Razumeti pa moramo tudi, da je veliko ljudi v tistem času menilo, da ženske spadajo le v kuhinjo, saj so bili tako naučeni. Za tisti čas je bilo značillen patriarhat, kar pomeni, da so bili moški glavni v javnem in zasebnem življenju. Danes se diplomantke fakultete zato rade rade slikajo pri kipu Salmona in tako “posmehnejo” njegovi izjavi.

Še ena zanimivost, ki se mi zdi omembe vredna – no, ne vem ravno, če je to zanimivost, morda tega samo še jaz nisem slišala – Trinity omogoča študentom, da se prijavijo na poseben test, ki ni vezan na učni process in se zgodi enkrat letno, na podlagi katerega se lahko, če dosežeš preko 70%, brezplačno šolaš 5 let, živiš na kampusu in dobiš večerni obrok.  Seveda, kdor se že odloči sodelovati na testu, se mora zavedati, da je to precej obsežen in težek test, ki poleg šolskega zajema tudi precej splošne razgledanosti. Letno dobi mesto le 60 dijakov.

Imajo tudi eno izmed najbolj znanih knjižnic, ki mora po zakonu hraniti vsako natisnjeno knjigo od leta 1801. Knjižnica ima več kot 4.5 milijonov knjig, najstarejša in najolj znamenita je Book of Kells, ki je bila napisana približno leta 800 n. št.

Book of Kells je zelo star rokopis, ki so ga najverjetneje napisali in ilustrirali menihi v samostanu Kells. Obstaja par teorij iz kje naj bi izhajal, nekateri pravijo, da je knjiga bila ustvarjena v Kellsu, otoku med Irsko in Škotsko z imenom Iona, drugi pravijo, da so ga napisali v Northumberlandu. Točnega podatka ni. Za tiste čase je bilo značilno, da so bile knjige izdelane iz pergamenta (živalske kože). Za Book of Kells so potrebovali kožo več kot 180 telet. Naša knjižničarka mi je razlagala, kako so nekateri menihi rokopise celo priklenili na mize z verigami, verjetno zato, da jih ljudje ne bi kradli ali pa enostavno zato, da se ne bi izgubili.

Irska oz. Kelltska umetnost je bila ena izmed najbolj izrazitih stilov. Značilni so tudi razni bogati vzorci. Za rokopise je izrazito, da imajo inicialke okrašene, vendar je keltski rokopis edini, ki jih ima okrašeno celo stran. Ko sem prvič v živo zagledala Book of Kells, sem najprej opazila njegove značilne barve. To so vijola, rumena, rjava, modra, črna, bela, zelena in rdeča. Rokopis je res lepo ohranjen in ne izgleda, kot da bi bil star čez 1.200 let. Napisan je v latinščini in vsaka stran je posebno okrašena.

O čem sploh je Book of Kells? Da malo poenostavim, rokopis vsebuje štiri evangelije nove zaveze. Torej z eno besedo je to “Biblija”.

Za tiste, ki ne veste, kaj ste ravnokar prebrali. Štirje Evangeliji nove zaveze so štiri knjige v Svetem pismu, ki govorijo o življenju, nauku, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Beseda evangelij izhaja iz grčije in pomeni “dobro sporočilo” ali “dobro novico”.

Moram reči, da mi bo ogled Trinity College ostal v spominu še zelo dolgo. Njegova lepota je res veličastna in neprimerljiva s stavbami slovenskih fakultet. Vem, da izgled pri znanju ni pomemben, ampak še vedno to je tudi nek način s katerim predstavljamo našo državo. Če boste kdaj na Irskem, si ga morate nujno ogledati. Sama bi, če bi lahko, po srednji šoli zagotovo odšla na študij prav tja.

V zaključek bi rada vključila tudi zahvalo.

Rada bi se zahvalila moji šoli in vsem, ki so me predlagali, da sem imela možnost doživeti novo izkušnjo, spoznati nove ljudi in se naučiti marsikaj novega. Hvala tudi Ann, prijazni gospe pri kateri sem stanovala tri tedne in, ki je poskrbela za dobro hrano v času mobilnosti. Zadnja zahvala gre Evropi, ki je ustvarila Erasmus+ in mi omogočila, da sem vse to doživela.

Donna, 3. letnik