E+ blog

SEŠ Ljubljana - ROŠKA

Tjašine prve delovne izkušnje v EU

junij 7, 2019

Delovno prakso na Erasmus+ mobilnosti sem opravljala v jezikovni šoli Valencia Language Club, kjer poučujejo angleščino. Delala sem v administraciji in celotna izkušnja mi je bila zelo všeč, predvsem zato, ker je bilo delovno vzdušje prijetno in sproščeno. Zaposleni so bili zelo prijazni in zabavni, zato sem se z njimi kaj hitro dobro ujela. Nisem delala v pisarni, ampak v različnih učilnicah, ki sem jih po navadi morala menjavati, ker so učenci v njih pisali teste ali tam imeli pouk.

Moj prvi delovni dan se je začel 16. 4. 2019, in sicer mi je pot do službe pokazala Sonia iz podjetja Esmovia. Hkrati me je seznanila, kako uporabljati metro. Na začetku sem bila malo zmedena glede uporabe metroja, vendar sem kmalu videla, da je to čisto enostavno. Od postaje in do lokacije podjetja, kjer sem delala, ni bilo veliko hoje.

Ko sva prispeli na cilj, naju je sprejela moja mentorica. Najprej sem uredila še nekaj papirjev, nato pa sem se od Sonie poslovila. Mentorica Ana mi je razkazala vse prostore in predstavila njihove zaposlene. Vsi so se me zelo razveselili, vendar so imeli nekaj težav z izgovarjanjem mojega imena. Ana mi je predstavila moj urnik: delala sem od 10.00 do 13.00, sledil je odmor za malico, nato pa sem se ob 16.30 vrnila na delovno mesto in delala do 19.30. Prvi dan sem bila prisotna pri eni izmed ur angleščine, ki jo je poučeval Elliot. Njegove ure so se mi zdele zelo zabavne, saj je imel smisel za humor. Popoldne pa sem vnašala podatke različnih učnih ur. Vpisovala sem temo učne ure, učitelja, ki bo poučeval, datum in uro učne ure. Ko sem to končala, sem dobila novo nalogo. Med velikimi kupi papirjev sem morala poiskati tiste, ki mi jih je naročila mentorica. To je trajalo dlje časa, saj je bilo veliko dokumentacije. Vse papirje, ki sem jih našla, sem odnesla k Ani, da je lahko nadaljevala s svojim delom. Po končanem dnevu sem za pot do metroja potrebovala navigacijo, ker poti še nisem poznala, a sem si jo kmalu zapomnila.

Prvi teden sem predvsem vnašala podatke o različnih temah, ki jih poučujejo. Drugi teden sem iskala gradivo za učitelje, in sicer videoposnetke, ki bi bili primerni za otroke. Za to delo sem porabila veliko časa. Za pomoč pri delu so me prosili tudi nekateri učitelji. Za enega izmed njih sem morala fotokopirati različne teste in učne liste z vajami. Najprej mi je vse razložil in pokazal ter se mi na koncu zahvalil za pomoč. Vedno so bili vsi pripravljeni pomagati, če mi kaj slučajno ni šlo. Ko je moja mentorica imela dopust, me je takrat prevzela učiteljica Toby. V tabelo sem vpisovala imena učencev in njihove rezultate testa. Bilo je malce težje, predvsem zaradi težko berljive pisave učencev. Težko sem razbrala, kaj piše, ampak mi je pri tem na pomoč priskočila Toby. Toby mi je veliko povedala o svoji družini in mi pokazala njihove slike. Ker tisto popoldne ni bilo učencev in načrtovanih tečajev, ni bilo veliko dela. Elliot in Toby sta me spraševala o Sloveniji, kje živim, katero je glavno mesto, kakšne so pri nas cene in kateri športi so pri nas popularni. Predvsem sta bila navdušena, ko sem jima pokazala slike Bleda. 

Zadnji teden sem imela prav tako veliko dela. Z mentorico sva delali enako delo. Na seznamu sva morali poiskati kontakte različnih podjetij. Število podjetij je bilo veliko, zato sva si delo razdelili tako, da sem jaz z iskanjem začela na začetku seznama, Ana pa na koncu. Z mentorico Ano sva se zelo dobro razumeli in za vsako delo, ki mi ga je dodelila, se mi je vedno zahvalila za pomoč. V zadnjem tednu sem spoznala tudi Kiaro, ki je bila prav tako na delovni praksi v tujini. Prišla je iz Velike Britanije v Valencio Language Club poučevat angleščino.

Vsak dan sem za malico jedla sendvič, saj nam ga je vedno pripravila gospa, pri kateri smo stanovale jaz in še tri sošolke – Asja, Ana in Rebeka. Velikokrat sem si kupila tudi kavo iz Starbucksa. Popoldne, ko sem imela prosto, sem vedno odšla domov, pojedla malico in preostanek časa preživela s sošolkami. V prostem času smo se s sošolkami dobile v centru mesta, kjer smo kupile spominke za naše družine. Preden sem odšla nazaj na delo, pa sem odšla še v trgovino po kakšne prigrizke.

To je bila res neverjetna izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v spominu, in bi jo priporočila vsakomur!

 

OZNAKE
SORODNI PRISPEVKI