E+ blog

Avtor:
31 maja, 2023

Roškarji in dijaki ekonomskih šol iz Kopra in Nove Gorice smo se 23. aprila 2023 odpravili na prakso v tujini, na otok Gran Canaria v Španiji. Prepričana sem, da je bila to čudovita izkušnja za vse nas, ki jo zagotovo ne doživi vsak. Ljubljančani smo se zbrali na parkirišču Dolgi most ob desetih zvečer, medtem ko so se dijaki iz Kopra in Nove Gorice zbrali na drugi lokaciji. Potem smo pot nadaljevali s kombijem do Milana, od koder smo imeli letob 5:50 zjutraj. Pot je bila naporna, saj smo potovali približno 10 ur.

Ko smo končno prispeli do letališča v Gran Canariji, smo se z večjim kombijem odpeljali do našega hotela v Las Palmas, kjer smo imeli krajši sestanek z našo mentorico Chiaro, ki nam je razložila, kako bodo stvari potekale, nato pa smo imeli preostanek dneva prosto. Ta dan je bil čudovit, tako smo se odpravili na plažo in si ogledali mesto ter se začeli spoznavati med seboj.

Naslednji dan je vsak pričel z delom v svojem podjetju. V podjetju smo imeli mentorja, ki nam je dal delovne naloge in nas ob koncu tritedenske prakse tudi ocenil. Večinoma smo opravljali administrativne naloge in izboljševali znanje tujih jezikov. Po končani službi pa smo se včasih vsi skupaj zbirali na plaži, se kopali v morju in igrali odbojko.

Vsako soboto smo imeli organizirano kulturno aktivnost – izlet, ob nedeljah pa smo imeli cel dan zase in druženje. Aktivnosti so bile bolj zanimive, kot sem mislila da bodo. Eden izmed lepših izletov je bil ogled Roque Nubla. Dan smo začeli tako, da smo vsi spali malo dlje kot ponavadi, saj je bil to naš prvi vikend. Nato smo se ob 14h odpravili na pot, z nami so odšli tudi učenci iz Avstrije, ki so bili prav tako tukaj na praksi. Ogled sta vodila vodiča Lucas in Victor, ki sta poskrbela za smeh in zabavo. Najprej smo imeli manjši piknik s špansko tradicionalno hrano, nekateri so se odločili biti zbirčne Metke, saj jim hrana na prvi pogled ni dišala. Po pikniku smo se odpravili na Roque Nublo. Pot do vrha je trajala približno pol ure, kar je bilo presenetljivo hitro. Na vrhu smo nato ostali slabo uro in uživali po svoje ter naredili velko fotografij.

Za lep zaključek dneva smo se odpravili še na drugo goro gledat sončni zahod. Na to goro smo prišli s kombijem, kar je bilo lažje. Definitivno je to eden izmed lepših izletov na katerem sem bila, najboljše pa je bilo to, da smo se vsi imeli super.

Naslednji teden v ponedeljek smo bili zaradi praznika prosti. Lahko smo si sami organizirali manjši izlet, zato smo se z Niko in Injo smo se odpravile v središče mesta z avtobusom, kjer smo malo hodile po trgovinah in si kratile čas. Ta dan nas je tudi zapustila ravnateljica, saj se je morala odpraviti nazaj v Slovenijo. Vsi smo bili navdušeni nad mislijo, da bomo bili do petka sami, takrat je k nam ne prišla profesorica Zdenka, a seveda smo morali biti tudi v tem času odgovorni, hoditi v službo in se obnašati primerno.

V četrtek smo obiskali Elder muzej znanosti in tehnologije. Muzej ponuja ogromno interaktivnih razstav, ki vključujejo znanost, tehnologijo in inovacije. Najprej smo si ogledali razstavo o vesolju, kjer smo se lahko usedli v vesoljsko ladjo in si ogledali simulacijo potovanja po galaksiji. Sama sem jaz najbolj uživala v razstavi o tehnologiji, kjer sem si lahko ogledala različne vrste robotov in jih tudi preizkusila. Bila sem navdušena nad tem, kako napredna je tehnologija danes. Celoten obisk muzeja Elder je bil resnično navdihujoč in zabaven. Priporočam ga vsem, ki jih zanima znanost in tehnologija.

Naslednji dan je k nam zvečer prispela profesorica Zdenka in vsi smo jo pričakali z velikim nasmeškom na obrazu in tudi ona nas je bila vesela. Skupaj smo se v soboto, 6. maja, odpravili na bolj miren izlet v Mas Palomas, kjer smo si ogledali znamenite sipine (Dunes), nato pa smo odšli na bližnjo plažo, kjer smo imeli prosti čas. Prelenarili smo preostanek dneva do štirih popoldne, ko smo se morali odpraviti nazaj do našega hotela v Las palmas. Ta dan smo se nekateri začeli zavedati, da sta dva tedna odkar smo v Španiji minila tako hitro, da sploh ne moremo vrjeti, da nam preostane le še en teden, zato smo skupaj načrtovali, kako zadnji teden čim bolje izkoristiti.

V nedeljo sta Nika in Inja dan izkoristili za malo daljši izlet do druge plaže, ki je od Las Palmas z avtobusom oddaljena dobro uro. Jaz, Tea, Lucija, Jon, Val, Etienne in Adis smo se zbudili malo pozneje kot ponavadi in se družili skupaj do večerje, kjer sta se nam iz izleta pridružili tudi Inja in Nika, po večerji pa smo odšli skupaj na plažo, igrali odbojko, pili sok in uživali v druženju.

Naš šahist Val

Dva dni pred odhodom se je v nekem lokalu odvijal manjši šahovski turnir med domačini, zraven se je pridružil tudi Val. Spodbujali so ga Adis, Etienne ter Jon. Odigral je par iger in jih tudi večino zmagal. Vsi domačini so bili precej navdušeni videti tako mladega igralca.

Odhod

Dobre stvari vedno pridejo h koncu in tako se je tudi naša praksa morala končati. V soboto, 13. maja, smo se dopoldne odpravili do letališča, kjer smo ugotovili, da je bil naš let prestavljen za eno uro tako. Naš let do Bologne je trajal 4 ure, večinoma smo med letom poslušali glasbo in spali, proti koncu pa me je Etienne prosil za moj iPad in nazaj sem ga dobila s čudovitimi risbami od Jona, Inje in Nike ter Etienna, ki jih bom zavedno imela shranjene za spomin (rožice so od Inje, ribice pa od Kim, prijateljice, ki prihaja iz Avstrije. Spoznala sem jo na izletu na  Roque Nublo.)

Ko smo pristali, sta nas na parkirišču že čakala 2 kombija. En za Roškarje in drug za dijake iz drugih dveh ekonomskih šol. Bilo je čudno, saj smo vedeli, da je to najbrž zadnjič, ko smo skupaj, ker smo se v teh treh tednih precej povezali. Poslovili smo se in se odpeljali proti domu. Dve uri kasneje smo se ponovno srečali na istem parkirišču, kjer smo se prvič videli pred začetkom naše mobilnosti. To nam je omogočilo še eno zadnje druženje in ponovno slovo, vendar tokrat nedvomno zadnje. Srečno smo prispeli domov, utrujeni a veseli, da vidimo naše domače. Vsi smo mnenja, da je ta izkušnja predstavljala vrhunec našega življenja, in če bi imeli priložnost, bi jo z veseljem ponovili znova in znova.

Iz srca sem hvaležna, da sem imela privilegij dobiti priložnost za mobilnost preko moje šole in programa Erasmus+. V teh zadnjih treh tednih sem spoznala precej novih ljudi, s katerimi sem uživala na polno. To ni nekaj, kar se zgodi vsakomur. To je izjemna izkušnja, ki se zgodi le enkrat ali dvakrat v življenju, in zagotovo bo ostala globoko zapisana v mojem spominu.

Donna Tucović

 

 

OZNAKE
SORODNI PRISPEVKI